Moje sanje o Dogodku v ponedeljek, 07. 10. 2019 ob 09:41 - MOON MAMA

Običajno se iz mojih sanj le redko spomnim bežne scene ali dveh, kaj šele, da bi se spominjala celotnih sanj! Običajno je vse, kar ostane, ''občutek'', ki mi še ves preostali dan ne da miru. Zame je redkost, da bi se spominjala celotnih sanj, kaj šele tako zelo podrobnih! Toda te neverjetne sanje, ki sem jih imela današnje jutro, so mi ostale v spominu, ko sem se zbudila (ob 9:41 uri), zato sem se jih odločila zapisati, dokler je še večina podrobnosti svežih… 

******************************

Znašla sem se v dnevni sobi čudnega stanovanja, približno 3 nadstropja višje, v nekem čudnem mestu. Moja sestra, hči in 8-letni vnuk so bili tam, toda v dnevni sobi je bila z menoj le sestra. Počutili smo se precej nelagodno, pripomnili smo, kako enolično je vse izgledalo; spraševali smo se, kako in zakaj smo tam. V drugi sobi sem slišala pogovor svoje hčere in vnuka. Stanovanje je bilo čisto, toda zares pusto, z golimi stenami, hladnimi golimi tlemi in zelo pičlo opremljeno. Zdelo se je vse prej kot vabljivo...

Kar naenkrat smo zaslišali/začutili nekaj podobnega pridušenemu poku, ki se je zdel nenavaden, vendar ne zastrašujoč. Šla sem pogledat skozi veliko okno, odgrnila težko draperijo in bila osupla! Videla sem nekaj, kar sem sprva mislila, da so bili nizki, premikajoči se kovinski oblaki ob bledo modro-vijoličnem nebu. Poklicala sem ostale, naj pridejo pogledat čudne oblake, obenem pa sem do konca povlekla zaveso, da bi imeli čim boljši pogled. Nato sem dojela, da to niso oblaki, temveč nenavadno oblikovana kovinska struktura, sestavljena iz na videz povezanih krogel različnih velikosti. Vsepovsod so imeli smešne majhne izbokline in nize oken, ki so izgledali kot portali. Izgledalo je skoraj tako kot mesto, ki je lebdelo nad mestom. Ladja? Vsi smo bili osupli ...

Nato sem pogledala navzdol proti tlom in namesto tipičnega, običajnega pogleda na mestno ulico, je vse izgledalo kot prizor iz futurističnega filma ali znanstveno-fantastičnega romana. Vse ukrivljene/zaobljene stavbe so bile videti nove, sijoče in čiste, v bledih odtenkih gladkih kovinskih barv s temnimi, zrcaljenimi steklenimi okni. Čeprav so bile ulice široke in na pogled iz gladkega belega betona, so bili avtomobili, ki so se peljali po/nad ulicami, še vedno zelo podobni nekaterim retro športnim modelom avtomobilov, ki jih vozimo danes (npr. Camaro, Challenger itd.)... razen da niso imeli vidnih koles – le tiho so lebdeli – brez izpušnih plinov...

Nato sem pogledala na desno in opazila fascinantno, prelepo umetniško delo: ogromno bronasto reliefno skulpturo globusa na stebrastem podstavku. Na eni strani je bil izrezan velik odsek, da je bilo razvidno, da je skulptura votla (kot pogled na prečni prerez). Votli del je znotraj vseboval manjši, vklesan prizor... gore, zgradbe, drevesa, ljudi in reko – ali je upodabljal notranjo civilizacijo pod površjem? - katere struga se je "razlila" čez spodnji rob izrezane strani globusa. Bila sem pod vtisom, da gre za nekakšen zgodovinski spomenik, saj je bila pod njim velika plošča (ki je nisem dovolj nadrobno videla, da bi jo lahko prebrala), zraven pa sta bili postavljeni tudi dve barviti zastavi s čudnimi simboli. Ta skulptura je stala na  trikotni parceli, okoli nje so bile postavljene preproste bele klopi, nikjer pa ni bilo vegetacije. Parcela je mejila na pločnike, vendar nisem videla nobenih ljudi. Opazila sem tudi, da nikjer ni bilo električnih drogov ali žic...

Na levi strani sem opazila svetlečo zlato kupolo na vrhu visoke zgradbe z zaobljenimi robovi, ki se je nahajala za in vmes dveh drugih zgradb. Imela je svetlo obarvano podobo ogromne jaguarjeve ali leopardove glave, naslikane/izklesane na sprednji strani stavbe, tik pod kupolo. Zraven na desni strani stavbe, je bil tudi okrašen grb v obliki ogromnega ščita, ki je bil rdeče, črne in zlate barve. Zdelo se je, da gre za "pomembno" zgradbo. Vsi smo bili presenečeni nad tem neverjetnim prizorom, spraševali smo se, kaj za vraga se dogaja .. kaj je bilo to mesto?! ...

Prišlo je do še enega tihega poka. Takrat sem nenadoma začutila najbolj INTENZIVEN energetski val čiste blaženosti/evforije, ki je hitro prevzel in preplavil celotno moje bitje, vse okoli mene je v celoti izginilo v meglici svetlo rožnate svetlobe, moja kolena pa so se takoj omehčala! Tedaj sem bila breztežna, lebdela sem, se vrtinčila, vrtela, plavala, potopljena v pomirjujoče toplo morje popolne, čiste Ljubezni .. in nič ni bilo pomembnejše od OBČUTENJA tega trenutka! Ne spomnim se, da bi v tistem trenutku videla ali slišala kaj drugega, razen svetle roza-bele svetlobe in skoraj glasbenega zvenenja milijona čebel. Trajalo je le morda 10 sekund, v resnici ne vem, kako dolgo je trajalo.. ampak še nikoli v življenju nisem čutila česa takšnega! - in nisem želela, da bi se končalo!!!...

Bilo je absolutno osupljivo!... Moja družina me je nato nežno stresla, kot da bi bili v počasnem gibanju, omotični. Trepetajoče in ob domnevi, da so to tudi oni občutili, sem tiho, a odločno rekla: "Vem, kaj je to ... vem, kaj se dogaja". Vedela sem, da je nastopil Dogodek!!!

Prizor se je nato takoj spremenil in vozili smo se v nekakšnem tihem, belem vozilu, kot je npr. kombi ali mali avtobus. Imel je stekleno streho, preprosto, a udobno notranjost, ki je tudi bila bele barve. Sedela sem spredaj na levi strani, a nisem vozila, ker ni bilo volana, vidnih komand, nobene armaturne plošče. Ne vem, kako se je vozilo napajalo/bilo vodeno. Sestra me je vprašala, kam gremo, jaz pa sem v smehu samo iztegnila roke v zrak in rekla: "Nimam pojma! Ne vozim!" Nihče od nas ni bil prestrašen, samo zelo osupel ...

Zatem pa je - nenadoma - zelo visok, zelo čeden, modrooki plavolasi moški mirno sedel na sedežu na moji desni in se nasmehnil, roke je imel prekrižane v naročju. Zdelo se je, da se je v hipu pojavil od nikoder! Njegovi večplastni, do ramen dolgi lasje so bili belo-blond, njegove modre oči čudovito osupljive, njegova koža precej bleda. Nosil je bleščeče bel, njegovi postavi prilegajoč (vendar ne tesno oprijet) kombinezon, ki je poudaril njegovo vitko, toda mišičasto postavo in nosil visoke črne škornje. Njegov nasmeh je bil tako pomirjujoče topel, da sem se z njim počutila popolnoma mirno; toda v tej točki še ni prišlo do pogovora. Čeprav je bilo njegovo vedenje izjemno umirjeno, se je zdelo, da nas vizualno/mentalno preučuje v zelo marljivem, kliničnem smislu .. Nasmehnila sem se, zabavno mi je bilo, ker sem mislila, da njegov gladko obrit obraz močno spominja na Juliana Assangea...

Potem se je prizor še enkrat spremenil .. Moški in jaz sva se hitro sprehodila po zelo dolgem, širokem, zelo osvetljenem hodniku in hodila proti nizu ukrivljenih steklenih vrat, v ogromni stavbi futurističnega videza, moja družina nama je tesno sledila. Takrat sem se šele zavedala, kako visok je bil on - vsaj 2 metra v primerjavi z mojimi 160 cm! Pogledala sem nazaj in opazila, da so se oči mojega vnuka na široko iskrile od občudovanja, veselo se je smejal in navdušeno stiskal mamino roko. Tako ona kot moja sestra sta bili v tem novem scenariju videti precej zbegano, kot da ne bi bili prepričani, če bi se smejali ali paničarili! Za razliko od njiju, pa sem jaz želela izvedeti več. Nisem vedela, kam gremo, toda naš privlačen vodnik je nato začel postavljati veliko vprašanj in izgledalo je, da se mu mudi. Na žalost se ne spomnim, kakšna so bila vsa njegova vprašanja in kakšni so bili moji odgovori – razen zadnjega - vendar se spomnim, da sem bila nekoliko nervozna in zmedena… ker je vprašanja postavljal samo meni in ne moji družini... in spraševala sem se, ali so bili kakšni pravilni/napačni odgovori...

Nato smo se nenadoma ustavili na sredi hodnika, on pa se je nekoliko upognil, da bi mi pogledal neposredno v oči. Z resnim tonom je vprašal: "Ali veš, kje si?" Srce mi je razbijalo in z glavo sem pazljivo prikimala. Nato je svojo roko nežno položil na mojo ramo, se nasmehnil in prepričljivo rekel, kot da bi mi bral misli: "VSE JE v redu in tu si na varnem"… 

Takrat sem se zbudila, vedoč, da smo bili ali na krovu matične ladje ali pa na drugem planetu ... toda ne glede na to, kaj se je zgodilo - zgodil se je Dogodek - in nismo več bili na Zemlji. Ozrla sem se na uro poleg moje postelje, ki je kazala 9:41 in moja mačka je strmela vame z iztegnjenim repom, kot bi bila presenečena, da me vidi.

OPOMBA: Dan po teh sanjah, 8. oktobra, sva se s hčerko sprehajali po natrpanem hodniku v Walmartu. Iskala je svoje najljubše čistilo za obraz. Ustavila sem jo, da bi spustili starejšo žensko mimo in hči je šla okoli mene. Nekaj ​​sekund kasneje, ko sem pogledala, kam je šla… sem videla tega zelo visokega moškega - in otrpnila! Isti čeden obraz ... isti večplastni, belo-blond lasje ... enake čudovite modre oči ... ista bleda koža ... ista vitka, vendar mišičasta postava ... isti topel, miren nasmeh ... lagodno je hodil proti meni in potiskal svoj nakupovalni voziček. Belo majico kratkih rokavov je nosil pod čisto belo srajco, ki ni bila zataknjena v hlače, gumbi niso bili zapeti, dolge rokave je imel zavihane, nosil je sprane (praktično bele) kavbojke in črne škornje. Bil je tako visok, da je voziček skoraj izgledal kot igrača! Ko sva se za trenutek spogledala, je rahlo prikimal in se nasmehnil, jaz pa sem morala zadržati dih, ko sva oba pogledala stran! To je bil kratek, a nedvomen trenutek vzajemne prepoznave, čeprav nisva spregovorila na glas. V mislih sem bleknila "To si ti!" Rahlo je prikimal in se nasmehnil in v svojih mislih sem ga slišala reči "da". Bil je vzor tople umirjenosti in brez dvoma sem vedela, da je to bil isti mož iz sanj prejšnjega dne. Prva beseda, ki mi je vskočila v glavo, potem ko se je obrnil in izginil v drug hodnik (in sem končno prišla do sape), je bila "Plejadčan" ... in začutila sem radostno potrditev. Drgetala sem in bila na robu solz.

Moje mnenje:

Menim, da so te "sanje", ki so bile drugačne od vseh drugih, ki sem jih kdajkoli sanjala v življenju, šle daleč preko meja, da bi se smatrale kot "samo sanje", dasiravno so bile neverjetne. Mislim, da je šlo bolj za osebno razkritje tega, kar me čaka ob času Dogodka. Od tega oktobrskega jutra ne mine dan, da se jih ne bi spominjala in razmišljala o njih, kot če bi se zgodile le minuto nazaj. Ob mislih na te sanje me še vedno veselo oblije zona in za vedno jih bom cenila.

Mislim, da je visoki plavolasi (Plejadski) moški, ki je bil naš spremljevalec, bil poslan, da mi ''podari'' te neverjetne ''sanje'' dne 7. oktobra… ter da se mi nato naslednji dan v budnem stanju fizično prikaže v trgovini!    

Ne vem *še*, kako mu je ime, toda do naslednjega snidenja…

Moonmama

Povezava do izvornega članka (v angleščini) objavljenega na angleškem blogu We Love First Contact: https://www.welovefirstcontact.com/2020/02/my-event-dream-on-monday-october-7-2019-941am-by-moon-mama.html