Moje sanje o Dogodku v ponedeljek, 07. 10. 2019 ob 09:41 - MOON MAMA
Običajno se iz mojih sanj le redko spomnim bežne scene ali dveh, kaj šele, da bi se spominjala celotnih sanj! Običajno je vse, kar ostane, ''občutek'', ki mi še ves preostali dan ne da miru. Zame je redkost, da bi se spominjala celotnih sanj, kaj šele tako zelo podrobnih! Toda te neverjetne sanje, ki sem jih imela današnje jutro, so mi ostale v spominu, ko sem se zbudila (ob 9:41 uri), zato sem se jih odločila zapisati, dokler je še večina podrobnosti svežih…
******************************
Znašla sem se v dnevni sobi čudnega stanovanja, približno 3 nadstropja višje, v
nekem čudnem mestu. Moja sestra, hči in 8-letni vnuk so bili tam, toda v dnevni
sobi je bila z menoj le sestra. Počutili smo se precej nelagodno, pripomnili
smo, kako enolično je vse izgledalo; spraševali smo se, kako in zakaj smo tam. V
drugi sobi sem slišala pogovor svoje hčere in vnuka. Stanovanje je bilo čisto,
toda zares pusto, z golimi stenami, hladnimi golimi tlemi in zelo pičlo
opremljeno. Zdelo se je vse prej kot vabljivo...
Kar naenkrat smo zaslišali/začutili nekaj podobnega pridušenemu poku, ki se je
zdel nenavaden, vendar ne zastrašujoč. Šla sem pogledat skozi veliko okno, odgrnila
težko draperijo in bila osupla! Videla sem nekaj, kar sem sprva mislila, da so bili
nizki, premikajoči se kovinski oblaki ob bledo modro-vijoličnem nebu. Poklicala
sem ostale, naj pridejo pogledat čudne oblake, obenem pa sem do konca povlekla
zaveso, da bi imeli čim boljši pogled. Nato sem dojela, da to niso oblaki, temveč
nenavadno oblikovana kovinska struktura, sestavljena iz na videz povezanih krogel
različnih velikosti. Vsepovsod so imeli smešne majhne izbokline in nize oken,
ki so izgledali kot portali. Izgledalo je skoraj tako kot mesto, ki je lebdelo
nad mestom. Ladja? Vsi smo bili osupli ...
Nato sem pogledala navzdol proti tlom in namesto tipičnega, običajnega pogleda
na mestno ulico, je vse izgledalo kot prizor iz futurističnega filma ali
znanstveno-fantastičnega romana. Vse ukrivljene/zaobljene stavbe so bile videti
nove, sijoče in čiste, v bledih odtenkih gladkih kovinskih barv s temnimi,
zrcaljenimi steklenimi okni. Čeprav so bile ulice široke in na pogled iz
gladkega belega betona, so bili avtomobili, ki so se peljali po/nad ulicami, še
vedno zelo podobni nekaterim retro športnim modelom avtomobilov, ki jih vozimo
danes (npr. Camaro, Challenger itd.)... razen da niso imeli vidnih koles – le tiho
so lebdeli – brez izpušnih plinov...
Nato sem pogledala na desno in opazila fascinantno, prelepo umetniško delo:
ogromno bronasto reliefno skulpturo globusa na stebrastem podstavku. Na eni
strani je bil izrezan velik odsek, da je bilo razvidno, da je skulptura votla
(kot pogled na prečni prerez). Votli del je znotraj vseboval manjši, vklesan
prizor... gore, zgradbe, drevesa, ljudi in reko – ali je upodabljal notranjo
civilizacijo pod površjem? - katere struga se je "razlila" čez
spodnji rob izrezane strani globusa. Bila sem pod vtisom, da gre za nekakšen
zgodovinski spomenik, saj je bila pod njim velika plošča (ki je nisem dovolj nadrobno
videla, da bi jo lahko prebrala), zraven pa sta bili postavljeni tudi dve
barviti zastavi s čudnimi simboli. Ta skulptura je stala na trikotni parceli, okoli nje so bile
postavljene preproste bele klopi, nikjer pa ni bilo vegetacije. Parcela je mejila
na pločnike, vendar nisem videla nobenih ljudi. Opazila sem tudi, da nikjer ni
bilo električnih drogov ali žic...
Na levi strani sem opazila svetlečo zlato kupolo na vrhu visoke zgradbe z
zaobljenimi robovi, ki se je nahajala za in vmes dveh drugih zgradb. Imela je
svetlo obarvano podobo ogromne jaguarjeve ali leopardove glave,
naslikane/izklesane na sprednji strani stavbe, tik pod kupolo. Zraven na desni
strani stavbe, je bil tudi okrašen grb v obliki ogromnega ščita, ki je bil rdeče,
črne in zlate barve. Zdelo se je, da gre za "pomembno" zgradbo. Vsi
smo bili presenečeni nad tem neverjetnim prizorom, spraševali smo se, kaj za
vraga se dogaja .. kaj je bilo to mesto?! ...
Prišlo je do še enega tihega poka. Takrat sem nenadoma začutila najbolj INTENZIVEN
energetski val čiste blaženosti/evforije, ki je hitro prevzel in preplavil
celotno moje bitje, vse okoli mene je v celoti izginilo v meglici svetlo
rožnate svetlobe, moja kolena pa so se takoj omehčala! Tedaj sem bila breztežna,
lebdela sem, se vrtinčila, vrtela, plavala, potopljena v pomirjujoče toplo
morje popolne, čiste Ljubezni .. in nič ni bilo pomembnejše od OBČUTENJA tega
trenutka! Ne spomnim se, da bi v tistem trenutku videla ali slišala kaj
drugega, razen svetle roza-bele svetlobe in skoraj glasbenega zvenenja milijona
čebel. Trajalo je le morda 10 sekund, v resnici ne vem, kako dolgo je trajalo..
ampak še nikoli v življenju nisem čutila česa takšnega! - in nisem želela, da bi
se končalo!!!...
Bilo je absolutno osupljivo!... Moja družina me je nato
nežno stresla, kot da bi bili v počasnem gibanju, omotični. Trepetajoče in ob domnevi,
da so to tudi oni občutili, sem tiho, a odločno rekla: "Vem, kaj je to ...
vem, kaj se dogaja". Vedela sem, da je nastopil Dogodek!!!
Prizor se je nato takoj spremenil in vozili smo se v nekakšnem tihem, belem
vozilu, kot je npr. kombi ali mali avtobus. Imel je stekleno streho, preprosto,
a udobno notranjost, ki je tudi bila bele barve. Sedela sem spredaj na levi
strani, a nisem vozila, ker ni bilo volana, vidnih komand, nobene armaturne
plošče. Ne vem, kako se je vozilo napajalo/bilo vodeno. Sestra me je vprašala,
kam gremo, jaz pa sem v smehu samo iztegnila roke v zrak in rekla: "Nimam
pojma! Ne vozim!" Nihče od nas ni bil prestrašen, samo zelo osupel ...
Zatem pa je - nenadoma - zelo visok, zelo čeden, modrooki plavolasi moški mirno
sedel na sedežu na moji desni in se nasmehnil, roke je imel prekrižane v
naročju. Zdelo se je, da se je v hipu pojavil od nikoder! Njegovi večplastni,
do ramen dolgi lasje so bili belo-blond, njegove modre oči čudovito osupljive, njegova
koža precej bleda. Nosil je bleščeče bel, njegovi postavi prilegajoč (vendar ne
tesno oprijet) kombinezon, ki je poudaril njegovo vitko, toda mišičasto postavo
in nosil visoke črne škornje. Njegov nasmeh je bil tako pomirjujoče topel, da
sem se z njim počutila popolnoma mirno; toda v tej točki še ni prišlo do pogovora.
Čeprav je bilo njegovo vedenje izjemno umirjeno, se je zdelo, da nas
vizualno/mentalno preučuje v zelo marljivem, kliničnem smislu .. Nasmehnila sem
se, zabavno mi je bilo, ker sem mislila, da njegov gladko obrit obraz močno
spominja na Juliana Assangea...
Potem se je prizor še enkrat spremenil .. Moški in jaz sva se hitro sprehodila
po zelo dolgem, širokem, zelo osvetljenem hodniku in hodila proti nizu
ukrivljenih steklenih vrat, v ogromni stavbi futurističnega videza, moja
družina nama je tesno sledila. Takrat sem se šele zavedala, kako visok je bil on
- vsaj 2 metra v primerjavi z mojimi 160 cm! Pogledala sem nazaj in opazila, da
so se oči mojega vnuka na široko iskrile od občudovanja, veselo se je smejal in
navdušeno stiskal mamino roko. Tako ona kot moja sestra sta bili v tem novem scenariju
videti precej zbegano, kot da ne bi bili prepričani, če bi se smejali ali paničarili!
Za razliko od njiju, pa sem jaz želela izvedeti več. Nisem vedela, kam gremo,
toda naš privlačen vodnik je nato začel postavljati veliko vprašanj in izgledalo
je, da se mu mudi. Na žalost se ne spomnim, kakšna so bila vsa njegova
vprašanja in kakšni so bili moji odgovori – razen zadnjega - vendar se spomnim,
da sem bila nekoliko nervozna in zmedena… ker je vprašanja postavljal samo meni
in ne moji družini... in spraševala sem se, ali so bili kakšni pravilni/napačni
odgovori...
Nato smo se nenadoma ustavili na sredi hodnika, on pa se je nekoliko upognil,
da bi mi pogledal neposredno v oči. Z resnim tonom je vprašal: "Ali veš,
kje si?" Srce mi je razbijalo in z glavo sem pazljivo prikimala. Nato je svojo
roko nežno položil na mojo ramo, se nasmehnil in prepričljivo rekel, kot da bi mi
bral misli: "VSE JE v redu in tu si na varnem"…
Takrat sem se zbudila, vedoč, da smo bili ali na krovu matične ladje ali pa na
drugem planetu ... toda ne glede na to, kaj se je zgodilo - zgodil se je Dogodek
- in nismo več bili na Zemlji. Ozrla sem se na uro poleg moje postelje, ki je kazala
9:41 in moja mačka je strmela vame z iztegnjenim repom, kot bi bila
presenečena, da me vidi.
OPOMBA: Dan po teh sanjah, 8. oktobra, sva se s hčerko sprehajali po natrpanem
hodniku v Walmartu. Iskala je svoje najljubše čistilo za obraz. Ustavila sem
jo, da bi spustili starejšo žensko mimo in hči je šla okoli mene. Nekaj
sekund kasneje, ko sem pogledala, kam je šla… sem videla tega zelo visokega
moškega - in otrpnila! Isti čeden obraz ... isti večplastni, belo-blond lasje
... enake čudovite modre oči ... ista bleda koža ... ista vitka, vendar
mišičasta postava ... isti topel, miren nasmeh ... lagodno je hodil proti meni
in potiskal svoj nakupovalni voziček. Belo majico kratkih rokavov je nosil pod
čisto belo srajco, ki ni bila zataknjena v hlače, gumbi niso bili zapeti, dolge
rokave je imel zavihane, nosil je sprane (praktično bele) kavbojke in črne
škornje. Bil je tako visok, da je voziček skoraj izgledal kot igrača! Ko sva se
za trenutek spogledala, je rahlo prikimal in se nasmehnil, jaz pa sem morala zadržati
dih, ko sva oba pogledala stran! To je bil kratek, a nedvomen trenutek vzajemne
prepoznave, čeprav nisva spregovorila na glas. V mislih sem bleknila "To
si ti!" Rahlo je prikimal in se nasmehnil in v svojih mislih sem ga slišala
reči "da". Bil je vzor tople umirjenosti in brez dvoma sem vedela, da
je to bil isti mož iz sanj prejšnjega dne. Prva beseda, ki mi je vskočila v
glavo, potem ko se je obrnil in izginil v drug hodnik (in sem končno prišla do
sape), je bila "Plejadčan" ... in začutila sem radostno potrditev. Drgetala
sem in bila na robu solz.
Moje mnenje:
Menim, da so te "sanje", ki so bile drugačne od vseh drugih, ki sem
jih kdajkoli sanjala v življenju, šle daleč preko meja, da bi se smatrale kot "samo
sanje", dasiravno so bile neverjetne. Mislim, da je šlo bolj za osebno
razkritje tega, kar me čaka ob času Dogodka. Od tega oktobrskega jutra ne mine
dan, da se jih ne bi spominjala in razmišljala o njih, kot če bi se zgodile le
minuto nazaj. Ob mislih na te sanje me še vedno veselo oblije zona in za vedno jih
bom cenila.
Mislim, da je visoki plavolasi (Plejadski) moški, ki je bil naš spremljevalec,
bil poslan, da mi ''podari'' te neverjetne ''sanje'' dne 7. oktobra… ter da se mi
nato naslednji dan v budnem stanju fizično prikaže v trgovini!
Ne vem *še*, kako mu je ime, toda do naslednjega snidenja…
Moonmama
Povezava do izvornega članka (v angleščini) objavljenega
na angleškem blogu We Love First Contact: https://www.welovefirstcontact.com/2020/02/my-event-dream-on-monday-october-7-2019-941am-by-moon-mama.html
Komentarji
Objavite komentar