STARODAVNA KAČJA BITJA – ESTHER D WHITE
Bil je februar 2016. Ravno sem se usedla v svojo dnevno sobo, da bi meditirala in skoraj takoj po tem, ko sem začela meditirati, sem začutila pritisk na vrhu glave. Čutila sem, da se je pritisk krepil navzgor do moje kronske čakre. Takrat še nisem vedela, kaj pravzaprav je kronska čakra, zato to opisujem iz trenutnega razumevanja...
Kakorkoli že, zelo hitro je postalo precej intenzivno. Zame je to bil najbolj bizaren očutek, zdelo se mi je, kot da sila potiska navzgor in navzven iz temena moje glave. Čutila sem lahko vsak delček tega. Mislila sem, da bo morda nehalo samo od sebe, zato sem to ignorirala in še naprej poskušala doseči globlje stanje. Pritisk je kmalu postal nevzdržen, morala sem odpreti oči in v tistem trenutku sem začutila, kako močan fizičen pritisk popušča na vrhu glave, v sobi pa je prišlo do neverjetno intenzivne spremembe energije.
Moje dihanje se je v hipu spremenilo, hitro je postalo mučno. Le ztežka sem vdihavala in izdihavala zrak iz pljuč. Bilo je kot da bi hiperventilirala. Zrak sem lahko vdihnila samo skozi nos in izdihnila samo skozi usta. To je bilo milo rečeno zaskrbljujoče, ker zraka skozi usta sploh nisem mogla vdihniti. Rada bi ponovila - samo da poudarim: dobesedno nisem mogla vdihniti zraka skozi usta. Tako sem nadaljevala s tem hitrim, napornim dihanjem, ki je porodilo le malo oz. nič olajšanja - v resnici nisem imela zares izbire.
Naglo sem pregledovala svoje telo in pozorno spremljala, kaj se mi je v tistem trenutku dogajalo. To se mi še nikoli ni zgodilo. Nisem bila ravno prepričana, kaj se je dogajalo z menoj, niti mi ni bilo v redu, da se mi je to dogajalo. Skrbelo me je, kako neprijetno je postajalo. Vedno znova sem si govorila, samo dihaj, karkoli je pač potrebno, samo ostani mirna - vse bo v redu .... Pogledala sem naravnost nad svojo glavo, kjer sem začutila sproščega toliko pritiska. Nikoli se ne bi mogla pripraviti na to, kar sem videla.
Že tako sem doživela to zastrašujoče dihanje, za piko na i pa sem sedaj gledala nekaj, kar je bilo popolnoma neverjetno. Vem, da se to sliši noro, toda v zraku tik nad temenom moje glave se je tvorila zelo močno osvetljena, ognjeno-rdeča tekočina. Prikazala je od nikoder. Z znanjem, ki ga trenutno premorem, bi jo danes opisala kot rdečo tekočo plazmo... Ko sem jo gledala, je začela tvoriti tetraeder, trikotnik zrisan v 3D. Nerada, a pripravljena sem povedati to zgodbo, ker vem, kako se sliši... kako jo bodo drugi dojeli – to ni tako pomembno, kot je bilo nekoč, ker je zame bilo resnično. Veste, moje oči so bile popolnoma odprte. Nisem sanjala, bila sem popolnoma budna.
Gledala sem, kako se je oblikoval, kot da bi nevidne roke risale ta tetraeder iz toka svetle rdeče tekoče svetlobe. Izgledalo je podobno utekočinjeni kovini, ko se stali in je še vedno vroča (tako lahko to najbolje opišem). Večkrat sem zaprla in odprla oči, da bi videla, ali bo izginilo. Prav tako sem mislila, da imam morda kakšen napad, namreč jemala sem veliko zdravil in v tistem trenutku sem to vsekakor pripisovala svojim zdravilom. Zares sem iskala razloge znotraj sebe, da bi to lahko racionalizirala, ker nisem bila povsem prepričana, kaj se je dogajalo.
Ko je tetraeder dokončal svojo obliko, sem s kotičkom očesa na svoji desni strani lahko videla, kako se moja stena spreminja... In to me je res pritegnilo. Obrnila sem se, da bi pogledala v steno. Izgledalo mi je tako čudno. V svojih mislih nisem imela nobene reference in moj um ni obdeloval vsega dovolj hitro. To je bilo neverjetno gledati in to bom ponovila še enkrat, ne glede na to, kako se to sliši, je to meni bilo zelo resnično, še posebej v tistem trenutku, ker je ves strah, ki sem ga čutila v sebi, takoj izginil. To je bilo nekaj, kar sem hitro opazila. Nekaj me je ohranjalo mirno, da bi lahko opazovala, kaj se dogaja. Še vedno sem bila zaskrbljena zaradi vsega tega, vendar sem čutila, da dejansko nisem več v nevarnosti. Glavna stvar, ki me je motila, je bila ta, kako neprijetno je bilo dihati, tega ne bom nikoli pozabila. Nekako sem vedela, da se ne bom onesvestila ali umrla - vedela sem tudi, da težko dihanje ne bo izginilo, dokler se ta pripetljaj ne zaključi. To se je zgodilo hkrati s tem močnim pritiskom na vrhu glave, čemur je sledil tetraeder, ki se je oblikoval v zraku.
Oblikovanje tega simbola je bilo povezano s spreminjanem teksture stene. Osebno menim, da je (tetraeder) na moji steni odprl portal. Torej, zdaj sem zelo pozorno gledala v steno, saj sem vedela, da se bo zgodilo še nekaj drugega. Sploh nisem bila razočarana. Gledala sem, kako je skozi mojo steno, ki je bila zdaj videti tekoče, vstopilo kačje bitje, približno v velikosti 7-letnika. "On" je imel okoli sebe zlato mavričen sijaj. Takoj sem vedela, da je zelo starodaven in neverjetno prijazen, čeprav je bil videti zelo mlad, skoraj mladoletnega obraza.
Ni se staral kot ljudje. Ni bil človek, vendar je bil zelo povezan s človeštvom. Tal se ni dotikal in kolikor razumem, je živel v multi ali več dimenzijah. Od pasu navzdol je imel kačje telo, od pasu navzgor pa trup in glavo, toda brez rok. Imel je izredno prijazne oči, ki so bile zelo velike, a bolj človeškega videza. Široko se mi je nashmenil. Gledal je naravnost vame, vendar ni spregovoril niti besede. Imel je to dokaj široko bronasto mavrično črto, ki se je nahajala med njegovimi očmi in potekala od vrha nosu ter segala vse prek sredine njegovega čela. Za nekaj odtenkov svetlejša je bila okoli oči in kot rečeno, so bile to zelo velike in zelo prijazne oči. Nikjer ni imel dlak. Po komunikaciji z njim, kar je izgleda potekalo z očesnim stikom, sem vedela, da je moški. Oči so se mu zasvetile, kot da bi začutil olajšanje ali morda navdušenje, ker je uspel priti v sobo k meni. Na nek način se je zdelo slavnostno. Široko se je nasmehnil z zaprtimi usti (priznam, da sem bila v tem trenutku popolnoma prepričana, da se mi je zmešalo).
Nasmehnil se je s tako čistimi nameni. Dajal mi je občutek topline, kar sem takoj dojela kot iskreno ljubečo skrb za vse življenje v svoji najčistejši obliki. Vedela sem tudi, da je opazoval moja dejanja in reakcije. Zdelo se mi je, da me vidi kot primitivno ali morda nekoliko divjo, a na neki točki se mi je posvetilo, da je rahlo previden z menoj in mojimi reakcijami na njega. Zaznal je tesnobo, ki je večinoma izhajala iz mojih pospešenih misli in občutkov v zvezi s težkim dihanjem. Razumela sem, da se zaveda moje tesnobe. Neprestano je spremljal in komuniciral z mojo energijo, da bi mi pomagal ostati mirna.
Zares močno sem si želela razumeti, kaj se je dogajalo. Menim, da je bil tam zato, da mi na nek način pomaga. Zaradi načina, kako me je gledal, sem razumela, da se mi je namenil nekaj pokazati. Razumela sem, da je to počel z najčistejšo obliko brezpogojne ljubezni .... izrazil oz. posredoval je splošno skrb za človeštvo. Neverjetno je bilo čutiti tovrstno ljubezen, to sploh ni enako temu, kar bi mi razumeli v našem svetu.
Starodavno kačje bitje se je nenadoma nehalo premikati proti meni in se v tem trenutku začelo obračati. Od vstopa v sobo je minila manj kot minuta. Obrnil se je stran od mene, kot da je nekaj pozabil ali kaj pričakoval. Potem se je začel ozirati nazaj proti steni... Takrat je skozi steno za njim prišla "Ona". "Ona" mu je bila identična v vseh pogledih, le da je bila njegova ženska različica. S pogledom ju sploh nisem mogla razločiti, iz nje je preprosto izhajala ženska energija, iz njega pa moška. Ne morem izraziti dovolj, kako zelo sta se imela rada in njuna skrb za obojestransko dobro počutje je nekaj za v album. Absolutno sta bila eno. Zdaj sta bila oba v moji dnevni sobi in lebdela v zraku.
Kot sem že omenila prej, sem razumela, kako pomembno je bilo, da sta bila "moški in ženska" in v celoti predstavljala svoj obstoj kot eno celostno bitje. To je tako ključnega pomena, kot je zrak pomemben za dihanje. Sporočeno mi je bilo, da ta bitja obstajajo v večnih parih, vendar so ENO. Vedno eno! Ljubijo drug drugega. Vsako bitje je del samega sebe, kar presega človeško razumevanje. So moški in ženske, ki se gibljejo ločeno drug od drugega, vendar so popolnoma ena entiteta.
To so harmonična bitja, ki uravnovešajo obstoj v vseh dimenzijah. Pomagajo tam, kjer lahko. To je bilo izraženo kot izredno pomembno delo. So kot filtrirni sistem, ki je del pretoka informacij v vseh dimenzijah. Razumela sem, da sta že od začetka skupaj in da sta vedno obstajala skupaj. Njune misli so ena sinhronizirana misel - s harmonične perspektive, vendar niso povsem enake zaradi njunih spolov - ampak to je potrebno, zato da se združi vse, kar vstopi v polje. Oni ohranjajo ravnovesje znotraj vsega kar nas obkroža tako, da predelajo informacije v specifično resonanco, ki izhaja iz obeh perspektiv moškega in ženske, ter destilirajo misel, da postane enotna in uravnotežena, kar je nekaj podobnega filtriranju sistemov znotraj obstoja vsega, kar je. Zdelo se mi je, da sta še posebej zaskrbljena glede človeštva in zdelo se je, kot da se nekako povezujeta z menoj, da bi posredovala svojo skrb.
Šokirana sem sedela in gledala, kako me opazujeta, njune oči so bile tako prijazne in njuna nasmeha tako topla. V tistem trenutku me je prevzel občutek čiste evforije in za minuto sem pozabila na otežkočeno dihanje. Čutila sem, da se nekaj dogaja in vedela, da se moram pripraviti. To je bilo kot vožnja z vlakom, na kateri nisem še nikoli bila. Nisem vedela, kaj lahko pričakujem in rekla sem si - saj veš, zato sta onadva tukaj, samo prepusti se... Takrat sem se nehala upirati in se prepustila vsemu, kar se mi je v tistem trenutku zgodilo. Preprosto sem se prepustila - in ko sem se, sem začutila, da me vleče k njima, kot da me sesa v vakuum, in v tistem trenutku me je potegnilo v nekaj, kar sem mislila, da je moj otoman (ja) - to je kos pohištva in vem, kako se to sliši, ampak tisto jutro sta mi dala lekcijo iz pohištva. V hipu sem bila pripeljana v nekaj, kar razumem kot subatomsko stanje, kar je zaradi pomanjkanja boljše besede težko opisati, a ni nemogoče. Moje pohištvo ni bilo trdno in to me je milo rečeno presenetilo. Opazovala sem, kako se je ta prostor, če tako želite, občutil / kako je izgledal okoli mene.
Povsod sem videla vrteče se luči in tudi temo, toda tam, kjer sem se nahajala, je bilo veliko več svetlobe in zvoka. Vse je oddajalo neverjeten brneč zvok. Slišalo se je kot petje in vsake toliko časa je spreminilo tone. Vse okoli mene se je vrtelo in vibriralo, bilo je kot nekakšna simfonija, a drugačna. Bila sem čista zavest, nisem imela oblike in na tem mestu je bilo vse zelo drugačno. Vedela sem, da ni nič trdno ali prazno. Ničesar nisem dojela kot dejanske materije, če tako želite - ampak kot vzorec obstoja, ki se oblikuje tukaj v tem prostoru. Poudarila sta, da mi,"ljudje", nismo ločeni od tega kraja in da v ta prostor vnesemo vse - misli, čustva ter doživetja in to ju je najbolj skrbelo. Nujno je, da uravnovesimo svoj notranji prostor, to jima je bilo najpomembnejše.
Kljub temu sem takrat komajda če sploh kaj razumela. Še vedno mi je težko v celoti razumeti. Vem, da sta želela, da to vidim in razumem. Svoj otoman sem opazovala znotraj njegovih vibracij. To je vzorec, ki se ponavlja. Tega takrat ne bi mogla nikomur obrazložiti. Bili smo del zavesti, ki je opazovala materijo v njenem vibracijskem vzorcu. Spet sem začutila isti pritisk, ki me je vlekel in tako hitro, kot sta me odpeljala v njuno kraljestvo, sta me tudi vrnila nazaj v moje telo. Opazila sem, da je moje dihanje še vedno oteženo, toda tokrat je bilo manj neprijetno, kot da bi se prilagajala načinu dihanja. Vsi smo bili spet nazaj, v normalnih velikostih. Hitro sta se poslovila od mene s tistimi neverjetno toplimi očmi in nasmehi. Vrnila sta se skozi steno in ko sta šla skoznjo, se je moje dihanje ustalilo. Zrak se je zopet zdel kot zrak, namreč ko sem težko dihala, se mi je zrak zdel tako težak.
Gledala sem, kako se tetraeder razblinja v zrak in stena je bila zopet samo stena. Skočila sem in se ozrla naokoli. Bila sem povsem sama v svoji dnevni sobi. Bila sem popolnoma presenečena, vendar si nisem mogla kaj, da ne bi bila tako navdušena. Počutila sem se neverjetno polna energije. Začela sem se smejati in hkrati jokati. V tistem trenutku sem bila še vedno nekoliko v šoku. Ni bilo pomembno, če bi me ves svet imel za noro! Počutila sem se tako posebno oz. tako neverjetno blagoslovljeno, da sem doživela to izkušnjo, ker sem vedela, da sem pravkar doživela nekaj čudežnega, nekaj, kar mi je bilo namenjeno razumeti in premleti. Komaj sem zadrževala čustva, ki so mi preplavila srce. Vedno bom cenila to izkušnjo.
Čakala sem, da bi se spet vrnila, v upanju, da se bosta, a se nista nikoli. Danes je precej drugačna zgodba. Kolikor sem bila vodena in blagoslovljena, to ni več tako potrebno, vendar bi z veseljem sprejela še kakšno njuno lekcijo. Preko teh izkušnj se je moja rast toliko bolj poglobila. Pogrešam njuno prisotnost. V začetku leta 2019 sem se odločila, da ne bom več imela interakcij in stvari so se mi v življenju začele normalizirati. Ponovno sem se morala povezati z ljudmi. Odločitev ni bila enostavna, saj sem vedela, da je lahko samo tako ali drugače, da ne bi mogla imeti obojega. To je odločitev, ki jo v mnogih pogledih obžalujem, ker - moram priznati, sem imela raje te izkušnje od človeških interakcij, toda vsaka izmed njih mi je prinesla nekaj koristnega za ozdravitev, za rast, za iskanje in razumevanje, da bi lahko šla naprej.
Dolgo časa tega nisem hotela deliti z nikomer izven mojega kroga tesnih prijateljev ali peščice zaupanja vrednih družinskih članov, vsaj dokler ne bi znala bolje razložiti, kaj se je tisti dan zgodilo. To sem poskušala narediti že prej, kar pa mi ni bilo v veliko pomoč ali korist. Ljudje, kakor sem spoznala, so lahko zelo negativni in celo kruti. Ta starodavna kačja bitja so mi pustila veliko boljše razumevanje "polja" okoli mene. Njuni čudoviti nasmehi, neverjetno tople oči in tekoči gibi so lastnosti, ki jih bom nosila s seboj pri prehodu iz tega telesa, vedoč, da so v tem polju z nami, da je njihova sposobnost filtriranja vsega, kar je v našem polju zavesti... za katero menim, da nas pomaga stabilizirati vse, ključnega pomena. To so stvari o njiju, ki jih ne bom nikoli pozabila. Ena najnenavadnejših stvari ob obisku, ki se je zgodil, je bilo težko dihanje. Zanimivo je torej, da je njuna zadnja komunikacija z menoj, tik preden sta šla nazaj skozi zid, bila nekaj, česar nisem pričakovala, danes pa je vse to bolj smiselno in me nasmeji, ker je nekako komično glede na to, kaj se je dogajalo med tem srečanjem....
Rekla sta mi zelo ljubeče ... Esther ....... (ne pozabi, kako dihati).
Ob neki drugi priložnosti mi je isto stvar povedalo povsem drugo bitje. To bitje se je imenovalo ... (mi smo neskončnost). To je bila povsem druga izkušnja, le da sem bila spet čista zavest. Torej, ni potrebno posebej poudarjati, da sem se začela učiti, kako pravilno dihati. In kot harmonija in ravnovesje življenja - zdi se, da je to najpomembnejše za vsa bitja, ki obstajajo v polju, ne glede na celotni pomen vsega. Vedno bom cenila to izkušnjo.
Vedno z ljubeznijo.
E.
Povezava do izvornega članka (v angleščini) objavljenega na angleškem blogu We Love First Contact: https://www.welovefirstcontact.com/2020/10/ancient-serpent-beings-by-esther-white.html
--------------------------------------------------------------------
Ali želite deliti z nami?
Komentarji
Objavite komentar